»To vsaj je moja izkušnja.«

»Moji vzorniki nikoli niso posneli istega filma dvakrat.«

»Najbolj sem se bala, da bo film eksotiziran, saj to ni bil moj namen.«

»Epski značaj tega filma je nekaj, kar zelo cenim. Pogosto ga primerjam z obdobjem Busterja Keatona, ko je imela gibljiva slika sama veliko večjo vlogo kot v sodobni kinematografiji. Kamera, obraz in čustva so bili dovolj. Gledalcem ni treba vedno vsega razlagati.«

»Želela sem posneti film za BiH in regijo. Vendar sem prav tako želela posneti film, ob katerem lahko občinstvo, ki nima nič s Srebrenico, začuti zgodbo in se poistoveti z liki. To je bila zame najtežja naloga.«

»Sam bi ga kljub Malickovim očitnim namenom sicer zgolj s pridržkom uvrstil v družbo Bressona, Dreyerja in Ozuja, predvsem zato, ker je njegov celostni pristop, temelječ na gibljivi kameri in razkošni zvočni opremi, v primerjavi z omenjenimi (ali pa z lastnimi zgodnjimi mojstrovinami) skoraj baročen.«

»Blizu mi je to, kako me je postavil v tem filmu. Kar zadeva tovrstno komiko, se mi zdi, da je čedalje več iger in filmov, ki ne merijo na komiko, ampak je komika šele posledica.«

»V dokumentarnem filmu je to prvo pravilo, kajti če tečeš, je zgodba vedno za teboj, nisi osredinjen. S karakterji se moraš zbližati, ne spoprijateljiti, ampak samo zbližati; lahko pa se tudi sovražite – to je dobro za dokumentarni film.«

»V vsakem delu se trudim odkriti strast. Nikoli si ne bom dovolil, da bi nekaj naredil z levo roko in da ne bi začutil tistega, kar me privlači.«

»To je tudi daleč najdragocenejši del filma.«